Otroci, imam vprašanje za vas. Kaj povezuje viteza in rojstni dan?

Šepetanje v razredu se zgosti v tišino, v kateri se sliši le še otrokovo mrmranje vprašanja samemu sebi.

A ne za dolgo, saj se pojavijo prve ideje. Sprva malo po malem, sramežljivo in občasno. Nato vedno bolj pogumno, vse več jih je. In tukaj smo, v trenutku, ki je učiteljico spodbudil k vprašanju: prava simfonija otroških idej, ena za drugo, vsaka rodi nekaj novega, vedno pogostejše so.Otroci aktivno poslušajo drug drugega, spremljajo, povezujejo in iščejo odgovor tako, da morajo vzporedno "vrteti v mislih" dve verigi asociacij.

Prsti na čelu in oči, usmerjene proti stropu, nam dajejo vpogled v notranje dogajanje in sporočajo možganom: Delam s polno paro, ne motite. Če bi se misel in osredotočenost lahko čutili v zraku, bi to zagotovo bilo v takih trenutkih.

Učitelj otrokom običajno ne pomaga, ampak jih vodi. Pomoč je lahko v obliki vprašanj, ki spodbujajo nadaljnje razmišljanje. Odgovorite na vsako idejo, po potrebi jih usmerite. Recimo, če otrok reče mečevanje , odgovori: "Odlična ideja, vitezi so res znani po mečevanju, rojstni dnevi pa ne, kajne?" Nato lahko drugi otrok nadgradi prejšnjo idejo in reče: " Meč! Ker nož, s katerim se reže torta, spominja na meč! " Tretji otrok lahko reče torta , na kar učitelj odgovori, da bi bilo smešno predstavljati si viteza, ki je torto, nato pa otroke opomni, naj poiščejo skupni ideji dveh pojmov . Sledijo odgovori, kot so zmaj, ščit, igra, trobenta, kostum, sveča, ogenj, princesa, grad, balon ... In z vsakim odgovorom dobijo novo smer. Po potrebi postavite vprašanje, recimo: "Po kateri lastnosti je vitez znan?" ali pa naj bi bila ideja o balonu "odlična smer, vendar viteza ne moremo neposredno povezati z balonom, ampak morda, če z vsem skupaj pridemo do rešitve, lahko napihnemo balon ..." Ideje pridejo. Po 5–10 minutah se s pomočjo vse tesnejših asociacij (plemeniti, plin, balon) pride do odgovora, s katerim želi učitelj začeti uro: HELIJ .

Vse to je uvod v pouk kemije. Ura, pri kateri se bomo učili o heliju in žlahtnih plinih, ali pa ura za ponavljanje gradiva. Vprašanje postavlja temelje za učenje in postavljanje novih vprašanj, s katerimi bo učitelj spodbujal otroke k povezovanju informacij in iskanju odgovorov, na primer "Zakaj nekateri baloni padejo, drugi pa lebdijo?" Otroci so motivirani, popolnoma vključeni in pripravljeni na nov izziv, brainstorming , povezovanje in učenje. Takole izgleda idealen začetek šolske ure v svetu NTC. In takole izgleda tipična delavnica NTC.

Vzporedne asociacije ali kaj se da narediti v 10 minutah

Vprašanje, s katerim je učitelj kemije začel pouk, je primer tehnike vzporednih asociacij NTC . Vzporedne asociacije so tehnika, pri kateri se išče povezava med dvema na videz nezdružljivima konceptoma. V osnovni obliki dobi otrok dva koncepta in mora najti povezavo med njima, pri čemer v mislih išče in primerja neodvisne asociacije za vsakega. Težja oblika te tehnike je sestavljanje vprašanj. Zahteva, da se začne z odgovorom in najde dva koncepta, katerih verige asociacij se srečajo, vendar ne očitno. Obe smeri, ugibanje in sestavljanje vprašanj, vključujeta divergentno mišljenje (proces ustvarjanja asociacij) in konvergentno mišljenje (prepoznavanje in izbiranje povezave, ki ju povezuje). Ta tehnika ni le igra ugibanja; je vaja iskanja skupnih točk tam, kjer se zdi, da jih ni, in prav ta vaja spremeni ustvarjalno mišljenje v orodje za reševanje resničnih problemov.

Čustvena vpletenost, ki jo ustvarja ta vrsta dejavnosti, navdušenje, ki spremlja pridobivanje idej in pot do odgovorov, ohranja pozornost in sodelovanje skozi celoten proces, medtem ko se v ozadju dogaja veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Otrok vadi divergentno razmišljanje, medtem ko ustvarja možne asociacije, in konvergentno razmišljanje, ko jih primerja in išče presečišče. Delovni spomin se aktivno uporablja za hkratno ohranjanje vzporednih verig v mislih, medtem ko dolgoročni spomin zagotavlja gradivo, iz katerega se rišejo asociacije. Ta vrsta aktivne povezave je usmerjena v prenos znanja , proces abstrakcije in uporabe naučenega v novih, drugačnih situacijah [1], kar je jedro tega, kar NTC imenuje funkcionalno znanje .

Najpomembneje pa je, da otrok vse to počne brez strahu pred napačnim odgovorom. Otrok lahko na vprašanje o vitezu in rojstnem dnevu odgovori z "zmaj, avto, sok ..." in namesto posmeha, ki ga lahko otroci izrazijo v drugih okoliščinah, bo to sprejeto z vsem srcem, saj v danem kontekstu služi kot sprožilec za odpiranje nove verige asociacij. Dr. Ranko Rajović, ustanovitelj sistema za podporo otrokovemu razvoju NTC, pogosto pravi, da so ideje danes najdražje, ker jih je vse manj. Ta odnos se zvesto odraža v učilnici NTC. Vsaka ideja je dragocena, ne napaka, ki jo je treba popraviti. Takšno izhodišče daje otroku svobodo, da neobremenjeno razmišlja, da spregovori, posluša druge, gradi na njihovih idejah in poskusi znova. Učenje, ki se dogaja, je na nek način naključno, saj se otrok ni učil kot dejavnost, ampak se je igral. Učenje skozi igro (tako imenovano učenje na podlagi igre ) je neprecenljiva prednost te in drugih učnih tehnik NTC.

Tehnike učenja NTC

Poleg vzporednih asociacij se v sistemu NTC uporablja več različnih učnih tehnik: NTC kode, skrite besede, nelogične zgodbe in slikovno-asociativni prikaz . Vsaka ima svoj specifičen namen, vendar imajo skupni cilj: spodbujanje otrok k razmišljanju , kar v slovarju NTC pomeni: razumevanje, povezovanje in uporaba idej, tj. uporaba obstoječega znanja za oblikovanje novih rešitev. Vse to služi razvoju funkcionalnega znanja. Neguje ga pot do odgovora, ne sam odgovor. Če bi nekdo takoj odgovoril z "helij!", ne bi bilo tistih dragocenih nekaj minut, v katerih otrokovi možgani poskušajo našteti vse lastnosti danih konceptov, analizirati in preizkusiti njihovo povezavo. Pristop NTC izhaja iz otrokovega neposrednega okolja in izkušenj, pri čemer uporablja tisto, kar ve iz vsakdanjega življenja, vrtca in šole, da bi ga spodbudil k aktivnemu povezovanju in razmišljanju.

Kako brez papirja in peresa?

Tehnike NTC so bile med drugim razvite kot odgovor na enega velikih izzivov sodobnega izobraževanja: otroci so pogosto obremenjeni z učenjem na pamet, tako imenovanim reproduktivnim učenjem. Pogosto se zdi, da razvoj sposobnosti, kot so razumevanje, povezovanje in uporaba znanja, ostaja v ozadju. Prav te sposobnosti so v središču mednarodnih ocenjevanj, kot je test PISA, ki ocenjuje ne le, kaj so se učenci naučili, ampak tudi, kako dobro znajo to znanje uporabiti. Rezultati testov PISA pa že vrsto let kažejo upad povprečnih dosežkov pri matematiki, branju in naravoslovju [2].

Za razliko od tradicionalnih učnih pristopov, ki se zanašajo na zapisovanje ali vizualne namige, tehnike NTC temeljijo na miselni manipulaciji informacij. Z drugimi besedami, otrok mora informacije »zadržati« v mislih in jih obdelati. Papir in svinčnik sta lahko pomembna kognitivna opora in to je odlično, saj če želimo uveljavljati miselne sposobnosti, moramo vedeti, da ti pripomočki nekako prevzamejo del miselne obdelave. Zaradi tega jih številne tehnike NTC namerno izključujejo iz procesa reševanja, tako da mora otrok informacije miselno zadržati, povezati in preoblikovati. Ta način dela preprečuje pasivno prepoznavanje in zahteva aktivno obdelavo informacij in njihovo povezovanje.

Imeti znanje je ena stvar. Sposobnost uporabe tega znanja ni samoumevna in se ne zgodi samodejno. Pasivno prejemanje informacij lahko oteži globlje razumevanje in prenos naučenega v nove situacije. Po drugi strani pa ustrezno vodenje in pristop odraslega (kot smo videli v primeru na začetku besedila) ta proces olajša [3]. Prav ta prenos znanja (uporaba naučenega v novih, drugačnih situacijah) je predpogoj za tisto, kar NTC imenuje funkcionalno znanje. Tehnike NTC, tako kot vzporedne asociacije, spodbujajo prav to pot: z aktivnim povezovanjem, poglabljanjem in preizkušanjem idej otrok gradi znanje, ki ga lahko prenese tudi zunaj konteksta, v katerem ga je pridobil.

 "Hočemo več!"

Končno se vrnimo v učilnico. Predstavljajmo si, da se v tem razredu preučujejo mesta Srbije (ali afriške države, azijske reke ...). Zagotovo se spomnite bobnanja v osnovni šoli. Predstavljajmo si naslednji prizor:

Učitelj postavi vprašanje »V katerem mestu v Srbiji se skriva ptica, ki poje med letom?« (primer tehnike skrite besede). Če geografsko območje ni znano, je dovoljen tudi atlas. Otroci ga odprejo in iščejo mesta, kjer so se ptice skrile. Če se dovolj zabavate, lahko skoraj začutite igrivost in navdušenje v razredu, ko se iskanje nadaljuje. Otrok se uči in ponavlja, a se dejansko igra. Dokler ne pride do odgovora, bo razred pregledal vse ptice in njihove značilnosti ter pregledal imena večine mest v Srbiji. Sam odgovor Kru-ŠEVA-c bo prinesel veliko veselja, a že naslednji trenutek boste verjetno slišali »Hočemo še več!« Točno takšno vzdušje v razredu si prizadevamo in način, kako jih želimo učiti.

Napisali: Iva Rajović in Natalija Kokotović

Prevedla v slovenščino: Vanja Jovićević

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani ntcucenje.com pod naslovom »NTC tehnike učenja«.

Viri:

[1] Perkins DN, Salomon G. Prenos učenja. V: Husén T, Postlethwaite TN, urednika. Mednarodna enciklopedija izobraževanja. 2. izd. Oxford: Pergamon Press; leta 1992

[2] OECD. Rezultati PISA 2022. Zvezek I: Stanje učenja in enakosti v izobraževanju. Pariz: OECD Publishing; 2023. doi:10.1787/53f23881-en.

[3] Keen R. Razvoj reševanja problemov pri majhnih otrocih: ključna kognitivna veščina. Annu Rev Psychol. 2011;62:1–21. doi: 10.1146/annurev.psych.031809.130730 .