Ranko Rajović: »Otroški dolgčas povzroča tretjino vseh težav staršem v vzgoji«

1. maja, 2018

Dolgčas je vrsta stresa in neko neprijetno stanje. Ko je otrokom dolgčas, se tega občutka želijo rešiti tako otroci kot starši in želijo najti neko animacijo. Danes je problem dolgčasa pri otrocih dosegel zaskrbljujoče razmere, saj otroci težko najdejo nekaj, kar jih zanima in ni vezano na računalnik, video igre ali telefon. O tem, kaj lahko starši naredijo in tudi o napakah, ki jih delajo, ko govorimo o otroškem dolgčasu, smo se pogovarjali z enim največjih avtoritet na teh prostorih, ko je govora o vzgoji in izobraževanju, dr. Rankom Rajovićem.

Današnji starši , ki so bili pred tridesetimi leti otroci, se zagotovo spomnijo, da je bil v tistem času doma en televizor, ki je imel en ali dva programa in, ko jim je bilo dolgčas,  so si poiskali družbo za igro. Brez problema so šli peš ali se peljali s  kolesom do 4, 5 ali 6 kilometrov oddaljenega igrišča, kjer so se igrali uro ali uro in pol in se nato vrnili domov.

»Dolgčas je vrsta stresa in neko neprijetno stanje. Danes je problem dolgčasa pri otrocih dosegel zaskrbljujoče razmere, saj otroci težko najdejo nekaj, kar jih zanima in ni vezano na računalnik, video igre ali telefon.«

Ko je padal dež, so si otroci morali sami izmišljevati igre: Njihovega dolgčasa niso reševali starši ampak ga je preganjal otrok sam tako, da se je igral z igračkami ali je sestavljal lego kocke ali pa gradil stolp iz lesenih kock.

Problem dolgčasa je bil vedno gonilna sila in dolgčas je pomemben in dober dejavnik pri razvoju otroka. Ko je otroku dolgčas, se mora nekaj izmisliti, se organizirati, povezati neke stvari, narediti morda neko novo igro, poiskati si družbo.

Kaj se danes dogaja z otroci? Starši preveč ščitijo otroke. Namesto otrok delaj eno, drugo, tretjo stvar. Starši rešujejo težave dolgčasa svojih otrok, namesto, da jih pustijo, da jih rešujejo sami. Kupijo otroku video igro in, ko mu ta postane dolgočasna, mu kupijo drugo. Vključijo TV na katerem je 50 programov, te programe pa so naredili psihologi, da »ujamejo« otroke, tj., da čim več gledajo TV. Računalniki niso slaba stvar in potrebno je, biti v toku s tehnološkim napredkom, ampak težava je, ko računalniki postanejo zamenjava za vse ostalo.

Naši otroci odraščajo v virtualnem svetu. Pred nekaj leti sem bil resnično v šoku, ko sem videl, da na video igrah piše 4, 5, 6, 7. Mislil sem, da je to oznaka za katero starost otroka je igra primerna. Razložili so mi, da je to oznaka za stopnjo nasilja v igri, koliko je krvi, ali so odsekane roke, noge, glave.

Zelo veliko staršev me prosi za pomoč, ker ne znajo otrok odvaditi od video igric. Igranje igric povzroča odvisnost, ker možgani dobivajo prevelike količine endorfina, kar povzroča prevelike količine sreče.

Prijatelj mi je rekel, da njegova dva sinova, stara 9 in 12 let, nista hotela iti na morje, ker se imata lepo v Novem Sadu. Na morje so vseeno šli ampak, ko so bili tam, sta redko kateri dan želela iti na plažo. Govorila sta, da ju boli glava, da je premočno sonce…. Kaj sta delala? Sedela sta v hotelu in igrala video igre.

Kaj bo otrok, ki ne zna sam pregnati dolgčasa, delal čez 5 ali 10 let? Postal bo frustrirana oseba z mejo tolerance nič. Ta otrok mora vse dobiti takoj in zdaj, ne more čakati. To so nove generacije otrok, ki prihajajo, trdi dr. Ranko Rajović, zdravnik interne medicine, dolgoletni predsednik Odbora za nadarjene mednarodne skupnosti Mensa in UNICEF–ov sodelavec na projektu zgodnjega spodbujanja intelektualnega razvoja otrok, ustanovitelj Mense Srbije in Oddelka za nadarjene Nikole Tesla Centra ter ena največjih avtoritet na teh prostorih, ko govorimo o vzgoji in izobraževanju.

Rajović je tudi avtor NTC – sistema učenja s katerim se spodbuja intelektualni potencial otrok in s katerim se razvija hitrost razmišljanja in zaključevanja, t.j. funkcionalno znanje.

LJUBEZEN DO KNJIG

To, da starši rešujejo otrokom problem dolgčasa, je morda le tretjina vseh težav v vzgoji, nadaljuje Rajović. Ko je otroku dolgčas, morajo starši vedeti, da ga morajo pustiti, pa čeprav bo morda tudi zajokal…

Imam prijateljico, ki je svoji hčerki, ko ji je ta rekla, da ji je dolgčas, odgovorila »Kako to misliš dolgčas? Samo neumnim otrokom je dolgčas, ti pa nisi neumna.« Nato se je deklica obrnila in se šla igrat. Ko se otrok bori proti dolgčasu, razvija tako ustvarjalnost kot tudi logično razmišljanje.

Starši delajo napako tudi, če se stalno igrajo s svojim otrokom, saj niso starši otrokovi najboljši prijatelji. Starši so podpora in njihova naloga je pomagati otroku, da bo samostojen. Starši se lahko igrajo nekatere igre z otrokom, na primer šah ali sestavljajo z njim lego kocke, poudarja Rajović, ki je imel prejšnji petek v Zagrebu še eno delavnico »Kako z igro uspešno razvijamo otrokov IQ« , ki jo je organizirala založniška hiša Harfa za katero je objavil dve knjigi za starše, vzgojitelje in učitelje za katere pripravlja tudi novo knjigo (več o NTC izdelkih).

Kaj lahko starši naredijo? V otroku razvijati ljubezen do nekih pomembnih stvari, recimo do knjig.

Kupite otroku slikanice in jih malo glejte, malo berite. Če so v slikanici na primer samo slike živali, staršu ni treba samo naštevati katere živali so na sliki, ampak lahko otroku pove celo zgodbo, ki gre , na primer, lahko takole: » To je pes Reks, ki je prišel v vas. Izgubil je brata, bila sta skupaj v gozdu in brat je odšel v drugo vas, Reksa je opazila mačka….« Starš pripoveduje zgodbo in čez dva dni nekaj zamenja. Otrok se bo takoj pritožil »Ne, ni tako!«; ni pomembno, v torek je tako, v četrtek je drugače; nato bo tudi otrok začel dodajati neke elemente v zgodbo.

Možgani so organ za preživetje, ki se oblikuje v prvih petih letih življenja in v tem obdobju prilagajanja, morajo možgani videti ali se je otrok rodil v Afriki v džungli, v puščavi, nekje na Severnem polu tako, da lahko pripravijo otroka, da preživi. Možgani v obdobju prilagoditve vse sprejemajo. Če starši otroku berejo od malega, gre ta ljubezen do staršev in veza s starši ob knjigi. Če starši berejo knjigo, na primer, od 19.00 do 19.20, si otrok to zapomni za celo življenje, svetuje Rajović.

USPEH JE TESNO POVEZAN Z ZGODNJIM OTROŠTVOM

Soichiro Honda, ustanovitelj velike avtomobilske znamke Honda, je bil že star, pa je še vedno prvi prihajal na delo. Novinar ga je vprašal zakj še vedno hodi na delo prvi, če pa ima toliko denarja, da lahko uživa. Ustvaril je imperij in res mu ni več potrebno prvemu prihajati na delovno mesto. Honda mu je odgovoril, da ima rad svoje delo in, da mu delo predstavlja počitek.

»Od kje tako velika ljubezen do dela?«, ga je vprašal novinar.

Honda se je takrat spomnil svojega zgodnjega otroštva. Zelo je bil vezan na očeta in všeč mu je bilo, ko ga je oče nosil na ramenih, ko je vlekel voziček z vrečami žita v mlin. Mali Honda je v mlinu legel na vreče in čakal, da je oče končal z delom. Malo je tudi zaspal ampak vedno je slišal očetov glas. Ves čas se je slišalo kako se obrača mlinski kamen in ta zvok je v ustanovitelju Honde, celo življenje vzbujal najlepše občutke. Ležal je pri vratih, kjer je bil objekt od kjer je prihajal vonj motornega olja.

Ko občutim premikanje strojev in vonj olja, se spomnim najsrečnejšega obdobja mojega življenja, zaključuje Honda.

Pri vseh velikih ljudeh, ne glede na to na katerem področju so uspešni, je bilo zgodnje otroštvo izredno pomembno za njihov uspeh, zaključuje dr. Ranko Rajović.

Objavljeno na zadovoljna.hr

Prevod: Vanja Jovićević

Sorodne objave

© 2020 NTC | Vse pravice pridržane. | Politika zasebnosti
linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram